ME2Peking

Na zajtrku se zavedmo, da je sedaj pa res pred nami zdnji del poti, ki jo bomo opravili sami. Za slovo nam postrežejo z lokalno specialiteto surovo zmrnjeno ribo Omul - tako kot so jo jedli včasih. Tisti, ki smo jo probali, nam je bila všeč. Je pa res malo močna jed za zjutraj. Gremo se poslovit od jezera, ker nam je v parih dneh dal veliko in je tudi, vsaj na simbolni ravni, to zaključek poti. Potem pa gas na še teh cca 250 km. In to kakšnih?! Saj snega ni veliko, ampak kako se kadi za vsakim avtom, to pa je nekaj. V bistvu se ne vidi nič. Seveda sem slikal tam, kjer sem si upal, sicer je mnogo huje in sem imel obe roki na volanu. Srečno prevozimo tudi to in ko pridemo v mesto stisnem še eno fotko, ker mogoče mestu delam krivico (ko sem rekel da ni lepo). Slovo še od Tolija in avtov. Po 12.224 km se je bilo kar težko posloviti od njiju, saj sta nam zvesto služila in nikoli pustila na cedilu. Upam, da tudi onadva srečno prideta v Slovenijo. Peljala se bosta po cesti, vendar na kamionu....

Ne glede na to, da smo predvidevali tak scenarij (da do Kitajske ne pridemo) nas je dokončna odločitev vseeno demotivirala.  Že na zajtrk smo pozni in volje za nadaljna snemanja ni. Jaz se vseeno zbrcam v rit in naredim konkreten pohod po okoliških obronkih in naklepam, halo za cel mesec neverjetnih 400 vm. Noge sploh niso več navajene, da ne govorim kako je pri -15 v pljučih. Ujamem nekaj zanimih razgledov in ubijem dve uri. Vsi se bolj ali manj valjamo po sobah. Na srečo pade ideja, da pa gremo vseeno še malo na jezero. Malo se sprehodimo in Ciril še poslika nekaj za PLU. Na jezeru je živo, drsajo, vozijo s kolesi, pasje vprege.. To nam je dalo energije in smo po večerji naredili še zadnje posnetke na poti. Že včeraj zvečer in danes zjutraj pa smo uspeli vse skoordinirati, tako da se jutri selimo nazaj v Irkutsk. Opravimo vse predaje in se pripravimo na pot.

Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.

Ker je bilo pred nami samo 290 km smo se zjutraj kar obirali. Norobe!!!! Že ko smo se začeli vozit in prišli ven iz mesta se je začela lepa poktrajna. Za cesto so bile ujede, za katere ne vemo kaj so, pa konji, pa krave, pa...Pokrajina in vreme se menja iz km v km. Ko se bližamo cilju se počasi zavedamo, da se bližamo posebni destinaciji, saj nas je že vodička opozorila, da je to spiritualni kraj. Žal smo pozni in zadnje km s Cirilom spet prevoziva v ZF ritmu. Me prav zanima, če je kdo že kdaj kombi tako hitro peljal po teh cestah. Pa toliko je za videt.  Mudi se nam pa na srečanje s šamanon. Zmoli za nas (da bomo srečno bivali) in nas opozori, da bomo dobili vse življensko pomembne odgovore, če se bomo umirili in "pogovorili" z jezerom. Trije smo nestrpni in gremo takoj do jezera. Neverjetna energija je prisotna in to jo čutimo modeli, za katere bi rekel, da smo zelo prizemljeni (Ciril&Marko). Namestimo se v hiške, ki so nad tem, da rečeš "kjut". in se po večer...

Tole pisane bloga postaja vse bolj dolgočasno in enolično. Kot je tudi naša pot.  Zjutraj odhod iz hotela in snemanje Cirila z vso prtljago. Tokrat za pozornost plačuje ceno, saj mora odnestni več kosov prtljage do avta. Ker ni zajtrka je vsak pojedel ali pa tudi ne, kar smo imeli v zalogah. Jaz sem npr. popil en sadni jogurt. Ponoči je padlo par cm snega. Prav zanimivo je, kako tukaj pada tako puhek sneg, da ga še z avta težko spraviš. Se kar sam vrača, kot ena vata. Ko se spravimo ven iz mesteca (majnen, ne lušten 😉) se začne prav lepa cesta z malo prometa. Ravno toliko, da je zabavno. Peljemo se kar skozi nekaj vasi, točno takih, kot sem si za te konce predstavljal. Nisem uspel slikati najlepših hišk, ampak ena za občutek. Cesta je super, ampak vsa prečkanja Transibirske železnice pa so taka: Tokrat imam res občutek, da se vozimo po Sibiriji.  Da se vrnem še malo k snegu. Kljub sneženju snega na cesti ni, ker ga odpihnejo vozeča vozila. Se pa nabira na odstavnem pasu in to...