ME2Peking

Na jutranjem teku sem tokrat sam, Ne morem verjeti, da ob pol osmih na ulicah mesta ni nikogar. Dobesedno! Kaj takega sem misli, da je možno samo v filmih. Že kar malo grozljivo. Seveda je tema in to me počasi že kar moti. Belega dneva je tako malo in če je vreme tako kot danes, to že močno najeda psiho. Sploh mene, ker sem navajen na prostranost planinskega sveta in razgledov. Dan je bil tudi tako zoprn. Iskali smo pralnico, ki obratuje, ker po 14 dnevim smo vsi že brez čistih gat. Ko to uspemo najti se začne kalvarija z iskanjem pošte, ker rabimo v Slo poslati nekaj artiklov, ki so bili uporabljeni za snemanje in jih ne bo varno voziti po Rusiji. Na Švedskem je pošta pač samo ena izmed storitev, na pa tako kot pri nas ištitucija. To pomeni, da na tak dan tega nismo uspeli izvesti, kljub temu da sva s Cirilom prečesala mesto (kar smo uspeli najti po Googlu in kar so nam svetovali v hotelu). Smo pa imeli srečo z mestom za kosilo, ker smo upoštevali priporočilo receptorke. Ko čakamo na ...

Da spanec ni bil predober so poskrbeli alarmi v hotelu. Tam nekje ob 23h je začelo tuliti. Marko je bil pod tušem, jaz pa sem se ravno pripravljal na spanje. Najprej pogledam skozi okno, povoham in ker ni zaznati ničesar, pogledam še na hodnik. Enako! Je pa na hodniku kar aktivno, ker ljudje množično odhajajo ven. Jaz vse skupaj ignoriram in ko Marko pride iz kopalnice, se napravi in gre tudi on ven. OK?! Dogovoriva se, da me obvesti kako in kaj. In res mi natipka, da so vsi že zunaj. Jaz lepo sportsko polako nase navlečem zimske cunje in se kot zadnji primajem ven. Ljudje so res v pižamah, ogrnjeni s kovtri pritekli pred hotel. Zunaj pa -13. Kar nekaj ljudi se greje v avtu in tudi midva s Cirilom imava ključe in ko vidiva družino z dojenčkom, malim otrokom in še psom, ki vsi trepetajo, jim ponudimo zatočišče, ki ga najprej zadržano, potem pa z veseljem sprejmejo. Še dobro da se Darko noro hitro ogreje, kar žal ne morem trditi za kombi. Kar nekaj časa stojimo tako, da pride en gasilski...

Tega dneva sem se kar veselil. Predlagal sem eno vsebino za snemanje in je bila sprejeta, pa še idejo za presenečenje sem dal. Pejmo po vrsti. Zjutraj je kar mraz, sploh ker do sedaj še nismo navajeni na temperature pod -10. Termometer v avtu kaže od -12 do -14.  Kombi že kaže prve, sicer male, znake, da ni narejen za kaj takega. Trenutno se izredno težko odpirajo drsna vrata, ker je zmrznila zajla, ki sprosti zatič. Če bo samo to... Takoj ko se zdani, smo 4 na smučišču in gremo snemat. Najprej Ciril pokliče Jureta Koširja jaz pa zložim smučke in se opremim iz Elanovega kovčka . Že prvo furo ugotovim da so Voyager odlične, vsak nagib gležnja nagradijo s takojšnjim odzivom. U matr je dobr!  Ko poskušam nekaj posneti z goprojem, mi odpove baterija in iz tega ne bo nič. Seveda pa posnamemo z drugo opremo vse na temo izziva Katje Koren, kjer sem jaz odigral vlogo Stiga (kot asociacija na Top Gear, kar je bila moja ideja). Bom videl, kako bo to izgledalo, ko bo zmontirano (če želit...

Kombi in vse v njem me je počakalo. Počakala pa me je tudi kazen za napačno parkiranje (v svoje opravičilo moram povedati, da ni bilo nobene table, ki je uradno priznana za prepoved parkiranja, pač pa eni napisi v Norveščini)  in nekaj novega snega. Ko le tega očistim in grem na zajtrk začne šele resno padati, tako da ga moram čistiti še 1x. Rok ostane v hotelu, ostali pa gremo na srečanje s predstavnikom norveškega olimpijskega komiteja. Vožnja po norveških cestah je pravi izziv, saj oni ne plužijo in ne posipajo cest. Ceste so taka drsalnica, da v rahel klanček vsi komaj speljujemo. No eni se še vedno, tudi v takem, vozijo s kolesi. Pridemo na cilj in prevesel sem, ker lahko parkiramo v garaži. Ciril opravi intervju, izmenjajo informacije, vse posnamemo in vmes neha snežiti. Pokažejo se holmenkolenske skakalnice in odločimo se, da gremo do njih. Jaz se še vrnem po Roka. Pozimi imajo, z moje strani že videne, skakalnice svoj čar.  Posnamemo želeno in gas proti Lillehammerju. ...

 Na pot smo šli ob sončnem vzhodu, saj smo želeli posneti most, ki povezuje Dansko in Švedsko. Sistem tunela, ki gre pod morjem in dolgega mostu je seveda zanimiv, kar se seveda tudi drago plača. Takoj po mostnini pa prvo presenečenje dneva. Povsem resna kontrola na meji. Naju zaslišujeta dve Švedinji. Ena luštna in ena malo manj. Vprašanja se vrtijo v smer vnosa ilegalnih stvari. Moj hipijevski in Markotov gankstrski videz, polega tega pa povsem naložen kombi, jima ni dal miru. To je privedlo celo do tega, da mi je luštna dala za pihat (alkotest, da ne bo pomote). Očitno sem zjutraj slabo umil zobe. Na koncu naju spustita brez, da bi izmenjali tel.št. Sledi zelo umirjena vožnja po švedski avtocesti, saj prometa ni, vreme je lepo in tudi vozniki so izredno kulturni. Edina popestritev je bila javljanje v živo, kjer smo Markotu čestitali ob njegovem 33. rojstnem dnevu. Ker sem že prej izračunal kje bomo ob času kosila, sem predlagal, da malo zapeljemo dol z AC in se ustavimo v lepem ...

Kot sem že včeraj napovedal, smo danes bili dogovorjeni v Copenhillu , da izvemo iz prve roke o temu trajnostnem projektu. Gre namreč za sežigalnico odpadkov, ki je istočasno toplarna. Na in ob objektu pa so naredili športni objekt. Najprej vidiš tole, ko zaviješ okoli vogala pa ti oči izpadejo ob menda najvišji plezalni steni, visoki 85m in široko 10m. Noro!!! Sprejme nas CEO, ki se je pozanimal o našem projektu in bil navdušen ter je pokazal ful zanimanja. Naj povem, da je bil v tistem trenutku edini na smučišču in je prodajal karte in usmerjal smučarje. Nam je na hitro razložil osnove in nam dal proste roke pri gibanju po objektu in nam zagotovil brezplačno izposojo opreme. Ciril je imel Elanov komplet,  ker je za njih naredil promo zložljive smučke. Midva z Rokom pa sva z veseljem zagrabila priložnost in se opremila. Alena in Marko pa sta seveda sve skupaj dokumentirala. Lift ima prozorna vrata in skozenj se vidi celoten obrat sežigalnice. Na vrh lahko prideš z liftom, peš po s...

Odvijanje daril se je včeraj zvečer odvilo, posnelo in v resnici do pogajanj ni več prišlo, ker je bilo Cirilu darilo všeč, meni pa do njega v resnisi ni bilo. Marko in Alena obečena v darilo Končno smo odprli liker in nazdravili. Še par pločevink piva smo popili. Čisti pivski razvrat. Takoj ob sončnem vzhodu (smešno, ker to je šele ob 8:40) smo se usmerili do Garden cityja, ker smo z dronom želeli posneti ta zanimiv koncept vrtov. Gre namreč za vrtičke, ki so postavljeni v krogu in naj bi to bil zelo star koncept, ki naj bi vzpodbujal druženje. Iz tal ni nič posebnega. Seveda pa je to povsem druga dimenzija iz zraka. foto by Marko Šalamun Od tu se usmerimo v center. Vsebine za snemanje nimamo določene, torej naj bi bili tokrat v mestu kot turisti. Kar sicer delno drži, vendar spotoma se jim rojevajo ideje in tako to vseeno postane snemalni dan. Kljub temu, da ni hudega mraza (nekaj stopinj pod ničlo) je postopanje po mestu vseeno neprijetno. Sonce je tako nizko, da praktično ne daje n...

Za danes res ni kaj dosti za napisat. Ampak, ker imam časa na pretek, bom vseeno nekaj natipkal. Po zajtrku, klasika nalaganja robe v avta in hitro smo na poti. Cesta na sever je nova in tudi prometa ni. Zato je prvič vožnja res mirna in tudi hitro napredujemo. Tokrat v kombiju "gostim" kar dva: Cirila in Roka. To je dober racept za zabavno vožnjo, saj ves čas dražita en drugega. Fore starih prijateljev. Prvi snemalni postanek naredimo v Nyborgu. To je mestecu pred 1. velikim mostom, ki vodi na otok, kjer je glavno mesto Danske.  Zunaj je mrzlo in piha orkanski veter. Če smo iz Hamburga štaratli ob rahlem dežju, je tukaj že skoraj povsem jasno. Snemalna ekipa se izkaže, saj jim očitno veter in mraz ne pride do živega, saj posnamejo vse želeno in poleg tega na obe vozili namestijo gopro kameri za posnetke mostu. Most je seveda impozanten, ampak jaz nisem uspel narediti nobene slike, predvsem zato, ker sem moral po cesti loviti kombi, ki ga je prestavljal veter, ob tem pa ohran...

Res smo šli tečt. Ob 8h in to v trdi temi. Tukaj je dan še krajši. Spet smo odtekli eno petko in prav sveže je bilo, kar pa je seveda pomenilo osvežujoče, prebujajoče. Tokrat po zajtrku ni bilo treba nositi in pakirati, ker je ekipa najprej montirala. Jaz sem ta čas izkoristil za menjavo brisalcev, dolivanje tekočine za vetrobransko steklo in posnel nekaj materiala za SM. Potem pa so se Ciril in snemalca odpravili na snemanje. Rok je ostal v sobi in montiral naprej. Mene so pa presenetili z nalogo, da grem kupit kovček za Aleno (ker sta se ji polomi kolesi in to res otožkoča vsakodnevno seljenje) in operem  kombi. Mene  so poslali v šoping, mene  kateremu se ne da iti kupit gat, še ko nosim že povsem izrabljene. In to v neznanem gromozanskem mestu. Pismo jim materino. Če to kalvarijo opišem, boste mislili, da sem čista pičkica. Ker v resnici bi jih moral sterati v k...c. Ampak ja, taka je realnost. Najprej sam najdem en shoping center v realativni bližini. Aja seveda grem...

Za zjutraj se spet menim s fotografoma, da gremo tečt. Že ko Marko gleda napoved temperature scaga. Alena še koleba, vendar jo zjutraj ni na spregled (kasneje zvem, da je delala do 2h zjutraj). Sicer tudi mene malo stisne, ko pogledam na telefon, saj kaže kao -8 stopinj. Ma klinc gleda grem, saj kako bom pa sicer preživel Sibirijo. Istočasno pa me skrbi, kako jo bodo ostali, ker temperature tam so pa take: No v resnici je bilo -3 (preveril v avtu) in naredil sem prav lep krog. Klasika juter je zajtrk in zlaganje robe v kombi. Danes sem bil sploh nosač, saj so snemali Cirilov check out in sem jaz poleg svojega znosil še prtljago in opremo fotografov. Da pa nam ne bi šlo prehitro, smo se morali ustaviti še v trgovskih centrih. Aleni je 1. dan na tla padel telefon in ga je zelo težko uprabljala in je morala kupiti drugega. Polege tega smo rabili še verige za Darkota (Cirilov avto) in spotoma je Ciril kupil še tehtnico. Za vstop v Rusijo smo morali namreč sporočiti težo skrinje s Tolijem (...

To, da smo spali na lepi lokaciji, sem tako ali tako vedel. Vendar, ko pri zajrku pogledam skozi okno, mi pogled lahko počiva na takem prizoru. Pa to ni edini. Žal kaj dosti časa za to ni, saj se nam mudi na snemanje na spot,  ki sva ga včeraj zvečer že opazila z Markotom. Producent Rok ostane v sobi in hiti z montažami, mi pa v avte in gas... Ko vse želeno posnamejo, nazaj v sobo, spakirat in na cesto, smer Garmisch. Vozimo se po krasni pokrajini  in mestoma temperatura pade na -14 stopinj. Sopotnik je tokrat Rok in veliko dela imava z organizacijo poti, saj se zahteve "naročnika" spreminjajo in nam kvarijo že začrtano časovnico. V urnik nam je padlo snemanje v Hamburgu in sedaj iščeva variante, kako nadoknditi ta dan. Ekipa je po parih dneh že utrujena, saj delajo praktično ves čas. Spat hodijo po polnoči in so pokonci ob 7h. Prav dolgo to ne bo šlo, saj tudi vožnja zelo utruja. Jaz jim pomagam pri vseh zadevah, kjer lahko. Žal je to omejeno na prekladanje opreme in nasvete...