39.dan Irkutsk - Ljubljana in konec
Ta srečni so odspali kaki 2 uri in že je bil čas, da gremo. Malo nas je bilo strah kako bomo spravili toliko prtljage na letalo. Pa je bil odveč, vse je šlo gladko od začetka do konca. No ne čisto. Kovček, ki sem ga kupoval v Hamburgu, jo je fasal in je Alena morala zahtevati odškodnino. V Moski nas je zapustila vodička, ki je opravila dobro delo in nam res veliko pomagala. Največ prav s prevozom Tolija in avtov. Sicer o poti ni kaj dosti pisati, klasika čakanja, vožnje, poskusov spanja... Prvič sem videl tak način odmrzovanja kril
Na Brniku nas pričakajo tolkači PLU
Seveda misija se nadaljuje, vendar brez nas.
Ko sem razmišljal o zaključkih, sem ugotovil, da bi lahko napisal knjigo. Zato se bom dotaknil nekaj meni najpomembejših.
Ekologija je v bistvu "igrača" bogatih in bolj kot ne samo evropskih držav. Norvežani se preseravajo, da mulcem kupujejo dražjo športno opremo iz recikliranih materialom, medtem ko npr. ruski otroci smučarji "reciklirajo" avstrijske kombinezone. Ko smo se vozili po Rusiji, po velikih mestih, smo v vsakem, ali bolje, pred vsakim videli ogromno dimnikov iz katerih se je valil gost temen dim. Pojma nimam kaj je. Na področju, ki je ogromno, kjer kopljejo premog je noro veliko število ljudi odvisno od te panoge. Ker je energent poceni je tudi kompletno ogevanje na premog. Na določenih področjih tako smrdi, da smo zapirali ventilacijo. Ko je mraz nihče ne ugaša avta. In še in še bi lahko našteval.
Uspeh misije/osveščanja jaz težko ocenim, Iskreno nimam dobrega občutka. Iz mojega sociusa pa moram izpostaviti dve osebi. Ireno Š.J. ki je v svoji šoli aktivirala nekaj olimpijskih korakov in pripravlja članek skupaj z učenci na temo naše misije. In 11 letno Marušo, ki nas je zvesto spremljala in jo je na koncu, ko je izvedela, da bomo dali Tolija na letalo, skrbelo kaj bo z njim.
Ne morem tudi mino Rusije in stereotipov, celo predsodkov. Koliko opozoril smo dobili. Moram napisati, da na poti nismo imeli niti ene slabe izkušnje. Povsod sem se počutil varno. Mesta so razvita, avtopark je odličen. Na vseh prodajnih mestih se plačuje s kartico, Rusi celo s telefonom. Na črpalkah sicer nisem videl AdBlua, nisem ga pa aktivno iskal, ker sem ga imel s sabo. Ljudje niso sicer temperamenti kot kakšni Španci, ampak so prijazni. Če sem imel prižgane 4 smernike in sem stal ob cesti so želeli pomagati. Ko sem vandral ob Bajkalu in bil daleč od vasi na potki, sta me lokalca želela peljati (kar nista mogla razumeti, zakaj bi kdo želel hoditi po mrazu okoli). Meni je hrana všeč, žal jo zaradi nekaterih članov ekipe nismo izkusili toliko, kot bi jo lahko. Mi smo imeli izredno srečo z vremenom, saj v našem času ni bilo nobenega ekstrema. Sicer zna biti na cestah kar zabavno. Ceste so boljše, kot sem pričakoval - govorim med večjimi mesti. Vozi se izredno hitro, poluradno dovoljeno 20m/h nad omejitvijo, ker na določenih odsekih pomeni že kar dirkaško. Vozniki so izredno dinamični, po mojem mnenju dobri. Striktno upoštevajo polno črto in rdečo luč na semaforju, tudi pešcem redno ustavljajo. Edina resna težava je jezik, ker znajo res samo Rusko. Z uporabo Srbščine se da marsikaj zmenit.
Moja pričakovanja so bila drugačna. Pojma nimam kaj sem mislil, ker sedaj vem, da to ni bilo niti možno niti izvedljivo. Pričakoval sem več avanture, več drugačne akcije, kot je vožnja in menjavanje hotelov. Dejansko sem mislil, da mi taka pot lahko da kakšen nov odgovor na življanska vprašanja. Dobil sem samo potrditev, ko sem gledal ostale člane ekipe, kako uživajo v svojem delu, da je nujno, ko izbiraš svojo poklicno pot, vedeti kaj te tako veseli, da ne veš kdaj delaš in kdaj se zabavaš. Verjetno zame že prepozno...
Meni pa ostane moj #pojdiven
Še malo statistike:
39 dni
12224 km
199 ur v avtu
27 postelj/hotelov
11 držav
Komentarji
Objavite komentar