10.dan Kopenhagen/Copenhill

Kot sem že včeraj napovedal, smo danes bili dogovorjeni v Copenhillu, da izvemo iz prve roke o temu trajnostnem projektu. Gre namreč za sežigalnico odpadkov, ki je istočasno toplarna. Na in ob objektu pa so naredili športni objekt. Najprej vidiš tole,

ko zaviješ okoli vogala pa ti oči izpadejo ob menda najvišji plezalni steni, visoki 85m in široko 10m. Noro!!!
Sprejme nas CEO, ki se je pozanimal o našem projektu in bil navdušen ter je pokazal ful zanimanja. Naj povem, da je bil v tistem trenutku edini na smučišču in je prodajal karte in usmerjal smučarje. Nam je na hitro razložil osnove in nam dal proste roke pri gibanju po objektu in nam zagotovil brezplačno izposojo opreme. Ciril je imel Elanov komplet,  ker je za njih naredil promo zložljive smučke. Midva z Rokom pa sva z veseljem zagrabila priložnost in se opremila. Alena in Marko pa sta seveda sve skupaj dokumentirala.
Lift ima prozorna vrata in skozenj se vidi celoten obrat sežigalnice.
Na vrh lahko prideš z liftom, peš po stopnicah ali urejeni potki in z vlečnicami. Razgled je na veliko področje Kopenhagna, sploh ob takem vremenu.

Ko se pripravljam na spust
foto by Marko
mi niti pod razno ni jasno kaj me čaka. Ko pa začnem me skoraj kap. Kljub temu, da me je dečko, ki me je opremil, opozoril, da je kot smučanje po ledu, si nisem predstavljal da je to dobesedno. No, na ledu znam nastavit robnik, tukaj pa na ta način še pospešiš. Uf, me je kar zvilo.
Tam, kjer je bilo še malo snega, je bilo pa kar fino. 
Seveda to ni noben smučarski presežek, je pa to smučanje po strehi stavbe. Naredim kar nekaj voženj. S Cirilom se prav zabavava, saj je on smučarski začetnik in z nasveti mu pomagam priti dol. Spotoma ga snemam s goprojem. V drugi furi oddaja še v živo v našem 5 do 12 prispevku na IG (Komotar_minuta). 
Medtem Marko z dronom posname plezalno steno in sploh objekt. Komaj čakam, da zlovda in mi pokaže.
Ko zaključimo se nam še 1 x pridruži CEO, ki želi videti ledenik, poleg tega pa posnamemo še intervju z njim.
Ko to delamo, se potegne megla in v trenutku dan postane turoben. Še bolj pa po tem, ko spet ne najdemo odprte restavracije ali pa take, ki ne zahteva rezervacije. Spet pristanemo pri "turkih" in fast foodu. Počasi že sanjam eno govejo župco. Kdo se javi, da mi jo skuha, ko pridem domov?
Popoldan v hotelu je enak drugemo. Zunaj tema, notri pa računalniki. 
Na srečo je Alena za tek in ponoviva včerajšnjo vajo. 
Jutri pa nas čaka dolga vožnja do Osla.

Komentarji

  1. dr.gumpi26. december 2021 ob 11:38

    Župca? Jest ne. Bom pa robsona za to zadolžil ... 😁

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. delavec26. december 2021 ob 11:41

      Kaj pa je bolje kot delo prevaliti na drugege, a ne :-). OK naj ti bo, ker si ga glih profiju predal!

      Izbriši
  2. dr.gumpi27. december 2021 ob 10:32

    Ne želi si, da bi jest kuhal 🤪

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več