Prvi dnevi na misiji

Kaj sploh je ta misija

v bistvu gre za projekt osveščanja, kjer bi radi opozorili svetovno javnost, da če nekaj ne bomo storili, čez 50 let, zaradi podnebnih sprememb, zimskih olimpiskih iger ne bo možno več organizirati.

Zato se odpravljano na prihajajoče prizorišče OI - Peking z dragocenim tovorom - koščkom triglavskega ledenik. Spotoma bomo pa obiskali bivša prizorišča OI in naredili en kup vsebin. Vse z namenom pritegniti pozornost na pravo temo.

Ekipa

Ciril Komotar - 40 let,  avtomobilistični novinar, vlogar, influenser..

Rok - 40 let, njegov sošolec, prijatelj, producent, ekonom

Alena - 33 let, fotografinja, huda mačka in Jure, da ne boš spraševal, po Monaku sva gledala iste  bejbe ;-)

Marko - 33 let, fotograf (v večini snemajo filme, slikajo bore malo), moj cimer in sovoznik, pol leta dela v tujini na eksotičnih lokacijah

Pred odhodom

Najpej sem dolžan pojasnilo, kako sem jaz padel v vse skupaj.

PLU (Pivovarna Laško Union) je idejni vodja projekta, ki je AMZS povabil k sodelovanju, češ na poti bi nam prav prišlo spremljevalno vozilo z mehanikom. Ker sem bil na prezentaciji, sem stegnil jezik, češ jaz bi šel in kako se lahko najhitreje izučim za mehanika. Naši vodji marketinga in direktorici je bila ideja o sodelovanju všeč in seveda ko niso našli nikogar, ki bi bil primeren oz. bi si na tako pot želel, je vodja servisa pribil, da sem jaz tako ali tako najboljša izbira. In evo mene zraven.

Koliko težav sem si nakopal, raje ne bom pisaril. Vse je padlo na mene, nakup kombija, kaj vzeti s sabo, dodelave kombija, urejanje mojega statusa zaposlitve, zavarovanja, kartic, denarja... Edino na OKS (Olimpijski komite Slovenije) so pomagali pri vizah. Nekako smo vse zmogli in šele videli bomo kako uspešno.

1. dan

Petek 17.12. je dan ko smo krenili na pot. Za mene je bilo predvideno, da se ekipi priključim šele na večerji pred večernim odhodom. Skratka za končno pripravo sem imel dovolj časa. Ob 11:30 dobim klic, da je za srečanje s princem Albertom nujen PCR test. Začne se kalvarija, ker tega testa ni možno kar tako opraviti in še huje, na izvide se čaka predolgo. Na koncu dirkam v LJ in tam opravim PCR in še hitri test (za vstop v Italijo). dirkam nazaj domov, ker kombi še ni pravilno naložen. Ko to vse uredim in mislim, da sem uspešen, spet klic iz OKSa nujno pridi k nam po neka darila. Tokrat se dokončno poslovim od hiše in za mene krenem na pot. V Ljubljani totalen prometni kaos in ekipa s Štajerske ful zamuja. Še huje pa je bilo, ko pred pivovarno vidim, kaj vse me čaka za naložit v  kombi, s tem, da pa moramo še po osebne stvari fotografov. Na hitro pojemo in naložimo še vse prej omenjeno.

Okoli 20h smo pa res na poti. Po Italiji se spusti megla, ki ni ravno za rezat, ampak omogoča kolikor toliko varno vožnjo tam okoli 90 km/h. Seveda se posledično km nikakor ne obračajo. Grem jaz naprej, ker "poznam" dobro foro. Hitrejšemu avtu pustiš toliko razdalje, da še vidiš njegove zadnje pozicijke luči in to razdaljo vzdržuješ. Hitrost se nam rapidno dvigne, samo Rok žal prav dolgo ne uspe slediti, ker je to izredno naporno. Malo pred 2.uro zjutraj smo na cilju, v hotelu pri kraju Tortona. Jeba je, ker moramo en kup opreme, tudi skrinjo z ledenikom in naše gromozanske kovčke vlačiti v sobe.

2. dan

Zjutraj ponovimo vajo od večera in spet vse naložimo nazaj v kombi.

Cilj je Monako. Spotoma že kar nekaj snemamo, večinoma med vožnjo in fotograf Marko me "sili" v marsikaj (pelji po levem pasu, po desnem robu, prehiti...).

za to živijo

Monaco je res nor. Denar kot da leži na cesti. Mi se v hotelu (Farmont) pod katerim je znani tunel iz F1 dobimo z Gregorjem Benčino (pojma nimam kakšno ima funcijo, sva pa stara znanca in sva pred mnogimi leti skupaj prodajala avte), ki je uredil srečanje pri princu. Pred kraljevo palačo, še mene, ki ne jebem tega, vse skupaj začne zanimati, saj je vse res super organizirano. Straža, osebje, protokol..

Sprejme nas v zasebnem vrtu, kar je čista izjema. Seveda ne smemo slikat, ampak kdaj je to balkance ustavilo.

Ciril se izkaže in princ kar debatira z njim, daleč preko predvidenega časa. Povsem pod vtisom se odpeljemo proti Nici. Spotoma seveda snemamo, slikamo.

Na večerjo (1. hrano po zajtrku) gremo v center.

Pri večerji se izkaže kakšna je razlika med nami. Oni so vsi vpeti v ta svet (SM, vlogi, video zgodbe, tehnika ki to omogoča...) in govorijo samo o tem. Polovico časa jih sploh ne razumem. Tudi kako komuniciramo med sabo, mislim lokacije, slike, nalaganje gor dol, je noro hitro in telefon je stalno v roki. Mislim,  da sem kar vešč tega in jim ravno še sledim. Ne vem kako bi jim en mehanik.

3. dan

S fotografoma se dogovorim za jutranji tek. Noro dobro!

Po zajtrku se vrnemo v Monaco in se razdelimo. Midva z Markotom morava naredit "šote" z dronom, oni pa ne vem kaj. Midva se kar namatrava, da se parkirava s kombijem in spraviva dron v zrak. Uspe "nama" narediti super posnetke. Tudi jaz se ne morem upreti skušnjavi slikanja tega blišča

Vsi se dobimo pri Casinu in tudi tu je vse podrejeno denarju.

Zapustimo to meko in pičimo proti Torinu. Seveda spet en kup snemanja, ker imamo na eni strani gore, 

na drugi pa polno luno. V center mesta gredo sami in jaz se sam, s kombijem, prebijam po torinski gužvi do hotela. Ob čakanju, da pridejo, imam čas, da pišem tale blog.

Prav zanimivo mi je kakšno vlogo imam. V bistvu sem glavni za zlaganje opreme in pomočnik fotografu. Kako me dojemajo, mi najbolj pokaže dejstvo, da sem Aleno po 2 dnevih komaj navadil, da me tika.