Že zvečer se je začela drama, ko sva dva dobila certifikat za PCR, trije pa ne. Zjutraj imamo tako spet ločene zadolžitve. Midva s Cirilom na pošto, oni trije pa nazaj na odvzemno mesto, da dobijo potrdila. Midva sva neuspešna, ker na pošti ni možno dobiti škatle v velikosti, ki jo potrebujeva. Na srečo oni so in skupaj pohitimo na zajtrk. Parkirava ob cesti med drugimi avtomobili, prepričana, da OK, ker ni nikjer znaka za prepoved. Zato sva oba precej začudena, ko se vrnemo, ker imava v vrsti edino midva listke s kaznimi. Parkirana pa sva cca 30m narazen. Redar se je očitno potrudil samo za naju dva in bolj ko gledava ne veva kaj sva spregledala. Ma klinc jih gleda.
Ob 10h smo dogovorjeni na olimpijskem stadionu s predstavniki olimpijksega komiteja Finske. Posnamemo pogovor, pogledamo muzej in se vzpnemo na stolp.
Nato pa sledi premik na vzhod. Na avtocesti je vse manj vozil in počasi se zavedamo, da to pa je res čas, ki ga nekako čakamo - vstop v Rusijo
Ko se ustavimo v zanjih šoping centirh tik pred mejo, so kot mesto duhov in komaj najdemo kaj za v usta. Le za koga so jih postavili.
Ekipa predlaga, da me na vozniškem sedežu na meji zamenja Marko, ker očitno mislijo, da moja faca prinaša smolo.
Ko se pripeljemo na Finsko mejo smo sami. Njihovi organi kar ne morejo verjeti kaj se gremo. Sledi več km brisanega prostora, dokler ne pridemo do objektov ruske mejne policije (ali karkoli so). Edini smo v tistem trenutku. Z angleščino ne pridemo nikamor in sprehajajo nas levo desno. Vmes na hitro prileti ene stara đomba, ki pa govori angleško in celo kitajsko (kar nam demonstrira). Malo pomaga s prevajanjem carinikom, potem pa se mu ne ljubi več in odide. Kakšno uro stojimo na -6, potem pa se nas usmilijo in nas pošljejo v ogrevano stavbo. Jaz sem očitno res en čuden model, ker moj potni list vzame neki oficir in ga odnese v prostore zadaj, predvidevam da na temeljit check. Po mojem menju so/smo tukaj zajebali, ker smo za skrinjo in ledenik imeli ATA dokumente - kot za tovor. To je bilo vidno, da jim je povsem odveč in tudi, ko smo opazovali tiste, ki so prišli za nami, so bili vsi hitreje skozi, pa so imeli enake postopke, razen tovornega dela. Potem gremo spet ven in spet en postopek, pojma nimamo kaj, saj nam stalno jemljejo dokumente in nam jih vračajo. Za finale vse zložimo vem iz kombija, ki ga temeljito preiščejo. Po 2,5 urah imamo pred sabo odprto rampo in lahko vstopimo v Rusijo.
Vožnja je kar naporna, saj nam stalno ledenijo stekla, ker iz ceste meče gor vodo, ki na steklih zmrzuje. Tudi tako je prometa veliko in vozimo v koloni, do avtoceste tik pred St.Petersburgu. Vožnja skozi mesto je navdušujoča, saj je res impozantno. Cerkvice, stavbe, kupole, avenije... vse razsvetljeno. Na ulicah je polno ljudi, pa je ura malo pred polnočjo. Po tem ko se na hitro namestimo v hotelu želimo nekaj pojesti, pa imamo spet težave in spet pristanemo pri fast foodu ob 1h ponoči. V postelji sem okoli 2h. Tako je pač naše trenutno življenje..
Komentarji
Objavite komentar