25.dan Ufa - Čeljabinsk

Teli dve uri časovnega zamika sta nam zjutraj naredili kar nekaj težav,  vendar če želimo loviti svetlobo na evropsko azijski meji druge izbire nimamo. 

Začetek je fantastičen.

A kaj, ko kmalu za tem pademo v zastoj. Na začetku lepo čakamo v koloni in se jezimo na norce, ki prehitevajo praktično stoječo kolono, v smislu, mi smo nori, ker stojimo, oni ki prehitevajo pa so pametni. Potem se nam pa vseeno začne zdeti čudno, ker to počno res čisto vsi. Ok, pa pejmo za njimi. Preseneti nas, ker kamioni stojijo toliko narazen, da se ob nasprotnem prometu lahko umakneš v luknjo. Počasi to postane kar zabavno. Tege ni videti konca in sprašujemo se čemu je to razlog. Ko pa pridemo do gričevja postane jasno. Na cesti so najprej ledene ploskve, potem ledena rebrca, pa posebne ledene bunke. Ni da ni! Vse na temo zglajenega snega in ledu. Resni preskus za podvozje in tudi vozniške spretnosti. Kamionarji po pridni in stojijo pred klancem in ga eden po eden napadajo šele po tem, ko predhodniku uspe. Osebni padamo mimo bez problema. Seveda če ni kontra prometa. To se vleče cca 100 km in za to porabimo cele tri ure. Ker želimo ujeti dan, so postanki omejeni samo na nujno. 

Meja kot sama infrastruktura bolj kot ne razočara, še posebej, ker je orto zasvinjano.

Ima pa seveda velik simbolni pomen. Zato se seveda posname kar nekaj materijala.

Pade odločitev, da bomo jedli v hotelu in tako združili kosilo in večerjo. Seveda smo vedeli, da je mesto ogromno in so ob taki uri hudi zastoji. Nismo pa vedeli, da bomo za par km potrebovali 45 minut. 

Ko Marina gleda za podatki o mestu Čeljabinsk, ugotovi, da je to v Rusiji  7. ali 8.mesto po velikost in da je Kazan prehitel Nižnega na 5. mestu. Ne morem verjeti, da obiskujemo samo največja Ruska mesta (na sporedu je še eden od teh - Novosibirsk). Imenuejo ga tudi vrata Sibirije in je med drugim poznano po onesnaženosti (ojoj 😌) in "pravih" moških.

Na kombiju imam vse večje probleme z bočnimi vrati. Od znotraj se jih ne da ne odpreti ne zapreti. Še od zunaj komaj uspemo. Turbina me seveda še kar skrbi, čeprav po zagotovilu Jurija za to ni potrebe. Res upam da ima prav.

Danes smo presegli 8.000 prevoženih km.

Mogoče še besedo ali dve o covidu. Tudi po Rusiji imajo ful različne poglede na to. V Ufi so bili kar sitni in sem masko natikal še na črpalki. V tem hotelu zaenkrat od gostov tega ne zahtevajo, zaposleni pa jih nosijo (kot je praksa praktično v vseh hotelih). Testov ne delamo več od Moskve naprej in tudi nihče jih ne omenja.

Ekipa je utrujena zato imamo jutri dan počitka

Komentarji

  1. dr.gumpi10. januar 2022 ob 09:12

    Dan počitka ... zakon! Izkorist maksimalno. Pa kakšno kučmo za Sibirijo si nabavi 🤪

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. delavec10. januar 2022 ob 09:25

      V kakšnem smislu naj izkoristim? Jaz sem spočit. Kučmo? Ni šans!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več