Končno sem v enem hotelu lahko zaprl ogrevanje in vzpostavil normalne razmere za spanje. Skoraj neverjetno se mi zdi, da kljub zamiku spim ob enakih urah, kot jih kaže ura in ne po biološko. Ker vem, da ostali ne bodo prav zgodaj na zajtrku tudi sam poležavam. In ko se ravno odločim, da grem na zajtrk, se oglasi požarni alarm. Resno? A se nam res to lahko zgodi 2 x na poti. Počasi se pripravim, vzamem nujne stvari in na stopnišču srečam celo ekipo. Odlično usklajen timing. Smo pa v 20. nadstropju in je to povsem nekaj drugega kot v Lillehammerju. Še požarne stopnice so po rusko in na koncu gazimo po snegu. Ko pridemo pred vhod, je tam že gasilni in policijski avto. Na srečo se je otoplilo in je samo -12. Še preden se karkoli razvije, je že konec. Z Marino greva kar direkt na zajtrk, ostali pa nazaj v sobe. Skrbi me, ker se Ciril slabo počuti in gre nazaj v posteljo.
Dopoldne tako preživimo po sobah. To je nekaj kar je meni povsem tuje. Berem knjgo, malo sem na računalniku, ampak v mojem običajnem življenju bi lezel po hribih. Tako ali drugače. Nimam bv bloga #pojdiven. Kam naj grem pa v tem gromozanskem mestu? Pa še čakam na update logistike, kjer me bodo mogoče rabili.
Dopoldan se potegne v popoldan in to je moj pogled iz sobe.
Milim, da ne rabim komentirat...
Ko se za trenutek pokaže sonce, se sam odpravim do bližnje železniške postaje. Ipak je tale Trans-Sibirska in vsaj delček jo pa moram videti.
Je to nekaj drugega, kot smo navaji. V poslopje vstopiš skozi kontrolo z rentgenom, enako kot na letališčih. Kar zanimivo drugače.
Ker se čakanje vleče v neskončnost preverim stanje. Očitno smo vsak po svoje, ker se še za hrano ne zmenimo skupaj.
Ker moram v kombiju preložiti stvari, da ven dobim eno zadevo, se tega lotim po, saj ne vem kaj je bilo, kosilu ali večerji, Že včeraj sem vohal, danes pa se je potrdilo. Pločevinke z brezalkoholnim pivom so popokale in tako imam svinjarijo na kvadrat. Očistil sem kar sem lahko, vendar na zunanjem parkirišču, zložiti vse ven in pomiti, pri minusu, je nemogoče. Bo pač smrdelo.
Z Marino imava zvečer zadolžitev, da paket peljeve k enemu modelu, ki ga bo spravil na pravi naslov. Na to sem namreč čakal cel dan.
Ko se odpravljava sneži kot pri norcih in to z vetrom. Ko želim pripraviti darila, imam v kombiju v trenutko vse zasneženo. U bo to fino, ko se bo talilo.
Peljeva se na drug konec mesta in prav fovš sem modelom, ki driftajo skozi križišča. In ni jih malo. Saj bi jaz tudi, če se ne bi Martina z obema rokama držala, ko malo hitreje odpeljem po snegu.
Urediva vse potrebno in se vrneva v hotel. Spijemo en sider, ki ga je ruski kolega dal Martini za zahvalo, ker sem mu pustil goro piva (sicer je kislo pogledal, ker je bil brez alkohola in ko sem končno prišel do alkoholnega, se mu je na ustih prikazal nasmeh) in nekaj majic.
Bomo videli kako bo jutri na cesti, koliko snega bo in kako nam bo v takih pogojih uspelo priti do Ačinskega.
Komentarji
Objavite komentar