31.dan Novosibirsk - Ačinsk

V tejle Sibiriji ni nič tako kot izgleda, ali si predstavljaš, predvidevaš...Glede na večerno sneženje smo se bali snega. Ko se zjutraj spravimo v avte novega snega skoraj ni. Tistega, ki je pa padel, pa je odpihnil veter. Če je v tistem trenutku še -9, se po poti ogreje tudi do neverjetnih -2,5. In skoraj celo pot sije sonce, kljub slabi napovedi. Cesta je zoprno plundrasta, ali pa na prehitevalnem pasu celo polna napihanca (4 pasovne ceste je samo nekaj km). Spremeni se tudi pokrajina, saj kar nekaj časa vozimo po gozdu (mešano bor in breza). Tudi ni več ravna, ovinki levo desno in gor dol. To pomeni da tudi po več km ne moreš prehiteti tovornjaka. Pa to ni najhuje. Huje je, da ti na šipo zmeče tone svinjarije. Jaz porabim celo 5 l plastenko tekočine. Vidimo tudi, kako nosi sneg na cesto in da smo imeli prav glede zaščite pred tem. Pa sploh ni nek orkanski veter.

Za kosilo se ustavimo v obcestni restavraciji, ki ji Rusi pravijo preprosto Cafe. 

Za hranjenje pa se opogumimo samo trije. Iz slike sicer ni povsem razvidno, ampak to je res revna zadevščina, ki pa, če presežeš predsodke, postreže s povsem užitno hrano. Že 2. pa me preseneti, ker tukaj jedo šoferji kamionov, porcije pa so zelo male.

Ko ostali čakajo, da mi trije pojemo, jih nek dečko opozori, da naj bomo previdni, ker je cesta zelo spozka. Saj na nekaterih delih je očitno. Ko pa naju oba z Markom, ki vozi Darka, povsem iznenada  na istem ovinku postavi počez pa veva kaj so mislili. Ujeti 3t kombi ni povsem mačji kašel in to mi uspe tako gladko, da se Marina niti ne zbudi. Samo Alena odpre oči in vpraša, "A nas je mal zaneslo?" in naprej spi. Ja, obe dekleti sta bili danes pri meni.
Po svoje ironično, ker sem cel dan lovil boljšo sliko tele table,

ki označuje črne točke.

Ustavljamo se praktično nič, mislim, da je samo Ciril 2 x nekaj slikal.

Tudi zato, ker tokrat pa res ni kaj za videti. Peljemo se mimo mesta Kemerevo, ki je eno večjih premogovniških mest. V daljavi vidimo ogromne komplekse dnevnih kopov. Skratka sama industrija in verjemite mi, tista najslabša z milijoni ton izpusta dnevno. Tudi naš cilj Ačinsk ni boljši. Je, zato ker je mnogo manjši. V vsakem primeru nas nima kaj zanimati, zato samo v hotel in na večerjo. In to v restavracijo s picami, testeninami in podobnim. Da lahko vsi kaj pojemo 😀.

Še o kombiju ena beseda. Danes je delal kot urca, ker je bilo vreme praktično idealno. Razmajana cesta je sicer spet losala vrata, ki sem jih moral ponovno pritrdili. Vijake bi moral očitno prilepiti. Lepilo sicer imam, rabil bi pa vsaj 5 stopinj. Ma ja, bom pač vsake 2 dni šravfal.

Če sem pred dnevi napisal najkrajša ruska etapa, sem se zlagal, saj smo vmes izvedeli, da ni možno najti prenočišča v Kansku, zato se jutri peljemo samo do Krasnojarska.