34.dan Tulun - Irkutsk

Tole pisane bloga postaja vse bolj dolgočasno in enolično. Kot je tudi naša pot. 

Zjutraj odhod iz hotela in snemanje Cirila z vso prtljago. Tokrat za pozornost plačuje ceno, saj mora odnestni več kosov prtljage do avta. Ker ni zajtrka je vsak pojedel ali pa tudi ne, kar smo imeli v zalogah. Jaz sem npr. popil en sadni jogurt. Ponoči je padlo par cm snega. Prav zanimivo je, kako tukaj pada tako puhek sneg, da ga še z avta težko spraviš. Se kar sam vrača, kot ena vata.

Ko se spravimo ven iz mesteca (majnen, ne lušten 😉) se začne prav lepa cesta z malo prometa. Ravno toliko, da je zabavno. Peljemo se kar skozi nekaj vasi, točno takih, kot sem si za te konce predstavljal. Nisem uspel slikati najlepših hišk, ampak ena za občutek.

Cesta je super, ampak vsa prečkanja Transibirske železnice pa so taka:

Tokrat imam res občutek, da se vozimo po Sibiriji. 
Da se vrnem še malo k snegu. Kljub sneženju snega na cesti ni, ker ga odpihnejo vozeča vozila. Se pa nabira na odstavnem pasu in to kar redno plužijo.
Spotoma zagledamo eno lepo cerkvico 
in se ustavimo. Res je lepo, ker imajo okoli lepe ledene skulpture.
Lepa je od zunaj 
in znotraj.
Pa še za otroke so poskrbeli.
Seveda se Ciril od lokalca sposodi "šlauf" in mu ga kar noče vrniti, tako uživa 😂.
Ker je cesta res dobra, teh cca 400 km prevozimo hitro in smo v Irkutsku ravno za pozno kosilo. Čeprav mi Marina sugerira kako lepo mesto je, jaz ne najdem te lepote. Že ta rjava plundra me odbija in tudi sicer ne vidim, kaj naj bi bilo lepega.
V hotelu klasika, s tem, da tu pa spet imajo fitnes...
Vsem se nam že pozna, da smo malo utrujeni in naveličani. 
Upam da nam jutrišnji prihod na Bajkal malo dvigne energijo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več