Kombi in vse v njem me je počakalo. Počakala pa me je tudi kazen za napačno parkiranje (v svoje opravičilo moram povedati, da ni bilo nobene table, ki je uradno priznana za prepoved parkiranja, pač pa eni napisi v Norveščini) in nekaj novega snega.
Ko le tega očistim in grem na zajtrk začne šele resno padati, tako da ga moram čistiti še 1x. Rok ostane v hotelu, ostali pa gremo na srečanje s predstavnikom norveškega olimpijskega komiteja. Vožnja po norveških cestah je pravi izziv, saj oni ne plužijo in ne posipajo cest. Ceste so taka drsalnica, da v rahel klanček vsi komaj speljujemo. No eni se še vedno, tudi v takem, vozijo s kolesi. Pridemo na cilj in prevesel sem, ker lahko parkiramo v garaži.
Ciril opravi intervju, izmenjajo informacije, vse posnamemo in vmes neha snežiti. Pokažejo se holmenkolenske skakalnice in odločimo se, da gremo do njih. Jaz se še vrnem po Roka. Pozimi imajo, z moje strani že videne, skakalnice svoj čar.
Posnamemo želeno in gas proti Lillehammerju. Sedaj na avtocesi celo vidimo pluge. Prometa je noro veliko in prav počasi napredujemo. Na cilju se najprej okrepčamo v eni luštni gostilni
in se sprehodimo po mestu ob prijetnih -10 stopinjah.
Tokrat imamo pri rezervaciji hotela srečo, saj je to lušten, tak pravi smučarski hotel, umaknjen v naravo.
Žal od njega in okolice nimamo nič, saj je zunaj tema in mraz, noter pa spet vsi na računalnikih. Tega sem sedaj že tako navajen, da mi je že povsem OK. Jaz malo tipkam, malo berem in si v miru odprem pivo (pač skrbim, da zmanjšujem težo tovora, ki ga vozim s sabo).
Jutri pa snemalni dan in upam da uresničitev enega presenečenja...
Komentarji
Objavite komentar