Moja opažanja na Misiji Triglavski ledenik v Peking
13.dan Lillehammer
Pridobi povezavo
Facebook
X
Pinterest
E-pošta
Druge aplikacije
Tega dneva sem se kar veselil. Predlagal sem eno vsebino za snemanje in je bila sprejeta, pa še idejo za presenečenje sem dal.
Pejmo po vrsti. Zjutraj je kar mraz, sploh ker do sedaj še nismo navajeni na temperature pod -10. Termometer v avtu kaže od -12 do -14. Kombi že kaže prve, sicer male, znake, da ni narejen za kaj takega. Trenutno se izredno težko odpirajo drsna vrata, ker je zmrznila zajla, ki sprosti zatič. Če bo samo to...
Takoj ko se zdani, smo 4 na smučišču in gremo snemat. Najprej Ciril pokliče Jureta Koširja
Ko poskušam nekaj posneti z goprojem, mi odpove baterija in iz tega ne bo nič. Seveda pa posnamemo z drugo opremo vse na temo izziva Katje Koren, kjer sem jaz odigral vlogo Stiga (kot asociacija na Top Gear, kar je bila moja ideja). Bom videl, kako bo to izgledalo, ko bo zmontirano (če želite videti spremljajte komotar_minuta na IG). Naredim še par fur, potem se nam pa mudi na novo lokacijo.
Jaz peljem Markota, Ciril in Alena pa gresta po Roka. Na lokaciji
Markotu ni nič jasno, ker ne ve zakaj smo tu in kaj bomo snemali. Stalno sprašuje in je ful navdušen nad objektom. Ko pridejo ostali se odvije tole:Idejo sem dal jaz že pred dnevi, Ciril jo je pa izpeljal. Vrhunsko! Oba sta straho/uživala. Ko adrenalin popusti, sta, no kar vsi smo lačni in spet iščemo in spet na hitro nekaj pojemo. Na poti do hotela vidimo eno staro črpalko in tako je videti ekipa, ko vidi dober motiv.
Zunaj je že mrak, a ura je okoli 3h. Po prihodu v hotel, konstanta, s tem da jaz zalaufam savno, ki sem jo opazil včeraj. Samo za sebe...
Cool dan. Dobesedno in preneseno!
Jutri pa je napovedano sneženje in čaka nas dolga pot do Stocholma. Če se zvečer ne javim, pomeni dvoje, ali smo tako zelo pozni ali pa da nismo uspeli...
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil". nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Komentarji
Objavite komentar