4.dan Od Torina do Cortine d'Ampezzo

Že včeraj zvečer smo se trojica, ki smo uspeli iti na večerjo (še Ciril in Marko, ostala dva sta delala) na moj predlog dogovorili, da presenetimo Aleno, ki prav danes praznje 33. rojstni dan. Kako drugače kot, da voščilo vsak za sebe posname na filmček. K zgodbi pritegnemo še njeno partnerico in ko zjutraj dobi zmontiral cel film na Viber, je kar ganjena. Prav pozitiven začetek dneva. 

Sicer se, v lepem vremenu, usmerimo proti Cortini. Dolgočasno vožnjo po AC mi tokrat krajša Ciril, ki pa je praktčno ves čas v delu: voice memo, kot odgovor na intervju, montaža storijev, priprava tekstov, kaj bo povedal, nekaj logistike... Vseeno kar nekaj debatirava in se spoznavava. Je le dolga vožnja. 

Seveda tudi snemamo, se ustavljamo za to ali ono. Pred Dolomiti, se k meni vrne Marko, saj je na vrsti spet snemanje iz kombija. 

Pa vmes snemanje z dronom. Jaz tako ali tako uživam v pogledih na razne lepe vrhove. Dolomiti me vsakič navdušijo.

Na cilju smo ravno ko se stemni. S snemanjem je tako konec in želimo iti v rezervirane sobe. Booking je tokrat zatajil in odpeljemo se na rezervno lokacijo v zaselek Pocon nad mestom. 
V sobah gremo spet vsi na računalnike in o kakšnem druženju ni govora. Ko želim, da bi vsaj nazdravili z žajblovim likerjem, ki mi ga je za na pot dal Mah, naletim na gluha ušesa. 
Za njih je vse samo delo, ki jim je istočasno tudi hobi in užitek.
Na večerji vsaj nazdravimo. 
Žal nam je Ciril obležal s kar hudim prehladom.. 
Zvečer se iz dolgčasa zapeljem do razgledne točke za eno nočno fotko.
Za mene je tako dan zaključen. Ekipa pa montira, sestavlja, dogovarja... Upam, da se vse to sploh kje vidi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več