9.dan Kopenhagen

Odvijanje daril se je včeraj zvečer odvilo, posnelo in v resnici do pogajanj ni več prišlo, ker je bilo Cirilu darilo všeč, meni pa do njega v resnisi ni bilo.

Marko in Alena obečena v darilo
Končno smo odprli liker in nazdravili. Še par pločevink piva smo popili. Čisti pivski razvrat.

Takoj ob sončnem vzhodu (smešno, ker to je šele ob 8:40) smo se usmerili do Garden cityja, ker smo z dronom želeli posneti ta zanimiv koncept vrtov. Gre namreč za vrtičke, ki so postavljeni v krogu in naj bi to bil zelo star koncept, ki naj bi vzpodbujal druženje. Iz tal ni nič posebnega.

Seveda pa je to povsem druga dimenzija iz zraka.
foto by Marko Šalamun
Od tu se usmerimo v center. Vsebine za snemanje nimamo določene, torej naj bi bili tokrat v mestu kot turisti. Kar sicer delno drži, vendar spotoma se jim rojevajo ideje in tako to vseeno postane snemalni dan.



Kljub temu, da ni hudega mraza (nekaj stopinj pod ničlo) je postopanje po mestu vseeno neprijetno. Sonce je tako nizko, da praktično ne daje nobene toplote. Po kosilu (spet imamo težavo najti restavracijo, da bi bila odprta in ponujala hrano, ki bi jo vsi z veseljem jedli) je že mrak in tako se usmerimo v hotel. Ekipa se seveda takoj loti posnetega materiala. Poleg tega pa morajo tako ali tako že začeti pripravljati posnetke za tedenski video, ki ga oddajajo v sredo.
Popoldan preživim v hotelu ob pisanju bloga, branju knjige in gledanju videov. 
Na srečo se odločimo, da je še volja in čas za en večerni tek. Tokrat ne najdemo neke zanimive poti in tekamo po ulicah do končnih 6km. Fino se predihamo in vsi trije smo zadovoljni, da smo nekaj naredili za sebe.
Jutri pa na Kopenhill...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več