Moja opažanja na Misiji Triglavski ledenik v Peking
21.dan Moskva
Pridobi povezavo
Facebook
X
Pinterest
E-pošta
Druge aplikacije
Zvečer smo šli malo pogledat v bar hotela, ki je na vrhu v 23. nadstropju. Scena me spominja na Beograd. Videli smo nekaj ekstremno lepih deklet, ki so tam samo zato, da so lepe. Toliko nastavljanja in slikanja sem videl samo še v prej omenjenemu mestu. Ne moreš se znebiti misli, da iščejo bogatega sponzorja.
Po zajtrku nam pridejo v hotel narediti PCR test. Sicer ga drugje kot na meji še nismo pokazali, vendar nikol ne veš (uradno bi se morali testirati vsakih 48 oz. 72 ur - imamo različne informacije). Sicer tukaj večina ljudi mask ne nosi, smo jo pa morali imeti pri zajtrku (ko nabiraš hrano).
Ker v resnici nismo taki avanturisti, kot bi si kdo mislil, so se naši organizatorji s Kompasom dogovarjali, da bi od Moskve naprej imeli s seboj rusko govorečo osebo. Najprej je bil v igri neki moški, včeraj pa smo izvedeli, da gre z nami Marina, ki je turistična vodička in to prav iz Moskve. Zato nas danes kar ona popelje po mestu. Koristno, ker tako na hitro izveš vse kar te zanima in še več.
7 je takih Stalinovih nebotčnikov
Staro in socialistično
Dvoglavi orel se vrača (in nazaj menja zvezdo)
Meni mesto ni všeč. Ima prveč negativne zgodovine in to se kaže tudi skozi arhitekturo in kakšen so imeli odnos do starega, prejšnjega...in tudi do ljudi.
Rdeči trg je nekaj drugega,
čeprav je pa na drugi strani načičkan s turbo kapitalizmom in zabaviščnim parkom.
Da ne govorim o trgovinicah
in promenadi
Navdušijo pa postaje Metroja. No sploh cel sistem, ki je več kot razvejan in dodelan.
Ker morajo naši montirat ogled zaključimo in jaz se po napotkih Marine usmerim iskat sekundo lepilo. Celo uspešno.
In tako se lahko vrnem na začetek dneva oz. na trenutek, ko jo vprašan ali sta naši vozili ustrezno parkirani. Prepričan da sta, ker zjutraj listka ni bilo. Ko vidi, kje stojita, se samo prime za glavo v smislu, kakšno srečo sva imela. V Moskvi je sistem, da če parkiraš na ustreznem mestu in ne plačaš, dobiš kazen. Če parkiraš na neustreznem mestu kazni ni in te samo odvlečejo. Torej je bila prva zadeva, da avte preparkirava. Ko Marina išče ustrezne mesta v aplikaciji (vse imajo v aplikacijah) in ravno speljemo, jaz zagledam, da sta se sprostili dve mesti v hotelski garaži. Seveda takoj zapeljem notri in popoldan tako lahko zalepim senzorja nazaj v odbijač. Močno upam, da bo držalo. Naredim še oskrbo z AdBlujem, preverim olje in dolijem tekočino za pranje stekel. Tudi akumuator je videti OK.
Načeloma sem pripravljen za naslednjo etapo do Nižnega Novgoroda.
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil". nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Komentarji
Objavite komentar