32. dan Ačinsk - Krasnojarsk

Jutranje pakiranje nam je že tako rutinsko, da gre vse kot po maslu. Pa tukaj govorim o vsaj 5 velikih kovčkih, 5 srednjih, škatla za napajanje baterij, vsak še svoj nahrbtnik, pa nahrbtnik za Dron, pa 2 x vrečki s pijačo in snacki, pa še kaj bi se našlo. 

Presenetijo nas visoke temperature in avta vkovana v led. Na poti pada vse, od dežja, sodre do snega. Glede na to so ceste, za slovenske razmere, skoraj nevozne, za nas pa samo manjša neprijetnost. 

S Cirilom voziva, ajde mogoče kakšen km/h manj, kot bi sicer. Prehitevava tovornjake (ki jih pa ni veliko) in 190 km prevozimo neverjetno hitro. V Krasnojarsku smo tako dovolj zgodaj, da se lahko zmišljujemo kaj bomo. 

Ekipa gre v mesto na pošto posneti neko idejo, na kosilo in še snemajo v hotelu in seveda montirajo.

Marina, ki je predlagala obisk smučišča, je vesela, da sem pa jaz za to. Res se odpeljeva do Boborvii loga. Jaz z veseljem sestavim Elanov set 

foto by Marina

in grem kupit karte. Za Marino, ki gre eno vožno na vrh, na razgledišče, je povratna karta 3,48 EUR, za mene, vzamem deset voženj, pa 10,56 EUR. Dnevna je tam nekje 17 EUR.  Imajo dve štiri sedi avstrijskiega proizvajalca Doppelmayr. No, saj klubovci tudi furajo Kleine Zeitung in A1 bunde. Mulci se obnašajo kot klubovci, ki se jih spomnim iz naših časov. Urivajo se, a ne. So čist presenečeni, ko jim vrnem njihove muve. Halo fantje, tale starček vas še vedno lahko šola. Tudi na pisti.  Ko se poženem z vrha, pa je izgledalo takole:

Saj ne vem kdo je bolj vriskal ali jaz ali Elanke, ki sem jih krivil na polno. Žal se je na dratu gužvalo, ampak kao črne piste sem imel nekaj časa samo za sebe. Dokler niso začeli postavljati prog. Pribijal sem na polno in enkrat vmes me je prešinilo, da sem cca 10.000 km od doma in da bolje, da se ne razsujem. Proge so lepo urejene, smučarji pa slabi, še klubovci se peljejo bolj tako tako. v 2,5 urah sem ravno uspel zvozit teh 10 fur, do takrat ko eno sedo ugasnejo, drugo naj bi pa ob 10h zvečer.  Fino je bilo!

A sem že povedal, da smo prevozili že več kot 10.000 km?

Jutri ob zelo slabi vremenski spet delamo resen premik in to do Tuluna.
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

36.dan Bajkalsko jezero

Slika
Ko tole pišem ste verjetno že izvedeli, da na Kitajko ne gremo in pot več ali manj zaključujemo tukaj. Urediti moramo prevoz Tolija, naših avtov in nas. Do takrat pa, bomo videli. Danes smo cel dan uživali na jezeru/ledu. Opisovati vse to nima smisla. To je pač treba doživeti. Bom priložil slike in malo opisal ob njih. Naše prevozno sredstvo Najprej smo se peljali na mesto, kjer najdeš v ledu mehurče. Pomedli smo ga in nanj zlili vročo vodo, da smo dosegli prosojnost. Občudovali smo prostranost in razne skalne motive razne strukture ledu Po ledu so narejene ceste, saj se jih veliko vozi s kombiji in avti Obiskali smo tudi domovanje bajkalskega duha splezal v jamo z ledenimi kapniki v led zvrtali luknjo drsali jedli, pili občudovali zahod pili iz ledu, plesali in še marsikaj. Preživeli smo prekrasen dan, ki bi bil lepši lahko samo v primeru, da na ledu ne bi bilo snega in bi dan preživel z ljubljeno osebo.
Preberite več

23.dan Nižni Novgorod - Kazan

Slika
 Preden pot nadaljujemo se na hitro zapeljemo do razgledne ploščadi, da prvič pogledamo na Volgo. Od tam naprej prvih 100 km na celi poti ne sedim za volanom. Marina je namreč precej gajstna in je želela vozit. Pa naj ji bo, čeprav potem jaz nimam kaj delat. Na mojo smolo je to ravno del, ko ni kaj za gledat, niti slikat. Ko ugotovi, da vožnja kombija ni nek užitek se presedeva nazaj. Meni je to tako ali tako najbolj "domač" položaj in lažje vozim, kot sedim zraven. Je pa res, da se potem začne lepša pokrajina in spotoma vidim kar nekaj detajlov, ki bi jih "pritisnil".  nekaj sem vseeno slikal Ekipa v drugem avtu se sier 2 x vrača nazaj po par km, da naredi nekaj posnetkov. Sicer jo kar konstantno pičimo. Da imamo s sabo vodičko se že kaže kot koristno, saj smo bili hitri tudi za kosilo in da ne govorim o razlagah, ki jih dobim (večinoma jaz, ker sedi pri meni). Ko se stemni, mi razlaga o tem kaj ne vidimo in prav žal mi je, ker se vozimo ob Volgi, ki tvori z jezeri...
Preberite več

17.dan trajekt - Helsinki

Slika
Noč je bila čisto znosna, kar pomeni, da sicer fanta sta nekaj smrčala in se celo pogovarjala v spanju, vendar sem vseeno odspal fer delež noči. Na splošno sem bil pozitivno preseneč nad kabino, ki ima vse udobje hotelske sobe, sicer na manjši kvadraturi. Res pa je, da smo bili pripravljeni in nismo v njo vlačili velikih kovčkov. Ko se zdani se ravno bližamo Helsinkom in ker je plan še nekaj posneti na palubi imamo srečo, ker sicer tega ne bi videli. Nor občutek. Na meji naju z Markotom usmerijo na test Covida, čeprav govoriva isto zgodbo kot oni v avtu pred nama. Rezultata še sedaj nisva dobila, kar je tako ali teko nepomembno, ker ga nikjer nihče ne gleda/zahteva. Sicer so tukaj ljudje z maskami v veliki večini. Ja, do sedaj je bilo edino na Švedkem videti, da je življenje lahko normalno. V Helsinkih ostajamo bolj kot ne zato, da opravimo PCR test, ki ga potrebujemo za Rusijo. Vsi mislimo, da bo to en hiter postanek, zato si vzamemo čas in v coffe shopu posnamemo še ene kadre. Foto b...
Preberite več